Podiranje cestninskih postaj

Lani je minilo 10 let odkar imamo v Sloveniji vinjete ( 1. julij 2008, dan, ko smo v Sloveniji uvedli vinjete) in se nam ni bilo treba identificirati fehtarju sredi avtoceste. No ja, skoraj avtoceste. Do sreče našemu AC križu manjka nekaj malenkosti in kakšen vozni pas ali točno tole – AC Milano.

Malomarnost, malomarnost, malomarnost… Te tri odlike pleminitijo slovenske javne službe že od vsega njenega obstoja. Cestninske ovire, kot radi poimenujejo že davno odslužene in propadajoče cestninske postaje v večini še vedno stojijo, kot z njo tudi  vsa infrastrikturna navlaka, ki ovira pretočnost na že tako preozkih slovenskih avtocestah, kjer manjka Zidarjev pasu (strokovno: tretji, odstavni pas). To je tisti pas, ki so ga pred desetletji ukradli strici iz ozadja. Naj se jim zatakne v črevu. Imamo pa zato nadražje vinjete na prevožen kilometer avtoceste. Tudi to šteje. Vozniki na slovenskih avtocestah so pač ovirani na tisoč in en način. Če slučajno na cestni ni zastojev Dars takoj orgira in si omisli kakšne cestne igre brez meja. Zlasti in sploh so v Sloveniji, ne le na avtocestah, popularni slalomski stožci in znaki.

Tako. Podiranje cestninskih postaj se je po pretečenem desetletju komaj začelo, a slabo napreduje. Sibirska zima 2018/2019, kjer se temperature ponoči spustijo celo do plus dva in tja vse do minus pet stopinj celzija so resna grožnja balkanski mentaliteti. Možje v reklcih sicer pred vsakimi volitvami napovejo odstranjevanje cestninskih ovir, a je predvolilno obdobje prekratko, da bi tja vsaj stroje pripeljali. Se pa v avtocestnih barikadah najde tudi pozitivna plat zgodbe. Te so super oporišče za razno razne špijune, ki iz zased napadajo nič hudega sluteče voznike, ki se z naglim zaviranjem iz omejitve 130 km/h morajo spustiti na polovico hitrosti. Zakaj že? Aja, ker se morajo izogibati smrtno nevarnim bunkerjem. Kakorkoli, utrdbe še kar stojijo, nikamor se jim ne mudi, tudi pobegnile nam ne bodo.

Pa kam bi hiteli s podiranjem, ko pa čez 7 let vse pride prav. Ups…